V prvi vrsti sem seveda mama že odraslemu sinu, velika ljubiteljica živali in narave. Sem pa tudi zelo empatična, visoko občutljiva oseba, ki ima globok čut za sočloveka.

Na začetku je bilo izjemno težko; padla sem na dno. Ko sem dosegla najhujši trenutek, so mi dobesedno odpovedale noge. Hudo je bilo tudi mentalno, saj sem iz življenja, polnega energije in jasnih ciljev, postala oseba, ki je težko skrbela zase in za osnovne življenjske potrebe.

Nisem se mogla sprijazniti s tem, da bi za vedno ostala v hudih fizičnih in psihičnih bolečinah. Tako sem začela korak za korakom; najprej sem hodila okoli svoje jedilne mize, se oprijemala in nato nadaljevala po polju, vsak dan z večjo odločnostjo. Spremenila sem prehrano, preizkušala vse možne in nemožne kombinacije ter spremljala njihov vpliv na moje počutje in moč telesa.

Najtežje pa je bilo ponovno najti sebe – svojo prvotno pot in poslanstvo. Povezati se s seboj in si končno priznati brez mask in sprenevedanja, kdo sem v resnici. Ne kdo sem v očeh drugih, temveč kdo sem sama sebi. To področje je res obsežno, a zavedam se, da je treba delati na vseh aspektih svojega življenja; eno brez drugega preprosto ne gre.